Celotno besedilo

Jedro

Definicijo nepoštenega pogodbenega pogoja dajeta 23. in 24. člen ZVPot. Pogodbeni pogoj je nepošten, če ima vsebino iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot in če povzroči eno od naslednjih posledic, ki jih opisuje prvi odstavek 24. člena ZVPot. Splošni pogoji za opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev v 1. do 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot so določeni alternativno in ne kumulativno. Zato je dovolj, da je izpolnjen eden izmed njih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tržni inšpektor kot upravni organ prve stopnje je tožniku do odprave pomanjkljivosti prepovedal opravo storitev organiziranja in prodaje turističnih potovanj, ker pravna oseba pri sklepanju pogodb za turistična potovanja s splošnimi pogoji, ki so sestavni del pogodbenega razmerja med pravno osebo in potrošnikom uporablja dva pogodbena pogoja, ki jih Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) navaja kot nepoštena pogodbena pogoja in sicer v zvezi s previsokim zaračunavanjem opominov v primeru neplačevanja obrokov in v primeru reševanja pritožbe s strani potnika. Sklicuje se na 12. alinejo, 8. alinejo in 18 alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot. Rok za izvršitev omenjene odločbe je bil dan po prejemu odločbe. Prav tako je bil tožnik dolžan naslednji dan po odpravi ugotovljenih nepravilnosti o tem pisno obvestiti Tržni inšpektorat.

Prvostopenjski organ se je oprl na ugotovitve iz inšpekcijskega pregleda z dne 15. 5. 2012. 5. 9. 2012 je bil opravljen nov pregled, kjer se je prvostopenjski organ osredotočil na ugotavljanje dejstev v zvezi z zaračunavanjem stroškov opomina potrošnikom, kadar so v zamudi s plačilom in kjer je prisotni direktor obrazložil način obračunavanja stroškov opomina. Prvostopenjski organ je v nadaljevanju odločbe natančno obrazložil v čem je znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank glede stroškov opomina, ki jih tožnik zaračunava potrošnikom. Organ je izračunal in prikazal obresti glede na dolgovani znesek in jih primerjal z višino stroškov opomina. Opravil je primerjavo med seštevkom skupnih obresti po predloženih opominih in seštevkom višine zneskov, zaračunanih po teh opominih in s tem prikazal znatno neravnotežje. Razlika med obema seštevkoma je skoraj trikratni znesek v škodo potrošnikov. Glede izreka, v katerem je določeno, da je neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank tudi pri splošnih pogojih v poglavju Reševanje pritožb prvostopenjski organ pojasni, da si tožnik zagotovi pavšalni znesek nadomestila za morebitno povzročeno škodo, ne da bi bilo treba ugotoviti njeno višino.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V celoti se je skliceval na dejanske ugotovitve prvostopenjskega organa, potrdil pa je tudi dokazno vrednost zaslišanega direktorja tožeče stranke, saj lahko v primeru, če ima stranka pooblaščenca, oba dajeta veljavne izjave, v primeru neujemanja izjav zakonitega zastopnika in pooblaščenca glede bistvenih dejstev pa organ presodi obe izjavi po načelu proste presoje dokazov.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi kršitve določb upravnega postopka ter zmotno uporabljenega materialnega prava. Tožnik navaja, da ni bilo pojasnjeno glede na kaj naj bi bili stroški opominjanja v višini 4,17 oziroma 6,26 EUR po posameznem opominu nesorazmerno visoki. Izrek izpodbijane odločbe je v delu, ki se nanaša na poglavje o reševanju pritožb, sam s seboj v nasprotju. S tem, ko je tožnik omejil časovno prepoved terjanja znižanja cene ali plačila odškodnine oziroma dajanje informacij medijem, se ne omejuje potrošnikova pravica do sodnega varstva. Po tožnikovem mnenju časovne omejitve teh pravic iz zakona ZVPot niso prepovedane same po sebi. Tudi pogodbena kazen za primer kršitve potnikove obveze ni nepošten pogoj po tretjem odstavku 24. člena ZVPot, saj po tožnikovem mnenju ni podana nobena od okoliščin iz prvega odstavka tega člena. Potnik se je namreč v skladu z načelom vestnosti in poštenja in 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in načelom prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ dolžan vzdržati vsakih aktivnosti, ki bi tožniku lahko povzročile škodo. Če krši temeljna načela pogodbenega prava, je s splošnimi pogoji vnaprej seznanjen s posledicami takšnega ravnanja. Tožnik tudi meni, da izjava njegovega zakonitega zastopnika z dne 5. 9. 2012 ne more imeti učinka, ker ni bil pozvan, da izjavo poda. Tožnik ima svojega pooblaščenca, ki zanj daje izjave. Prav tako se zdi tožniku ugotavljanje višine zamudnih obresti brezpredmetno. Tožnik poudarja, da je v zvezi s predmetnimi določili splošnih pogojev že tekel postopek pod opr. št. 0610-5144/2010-5-31005, v katerem se je ugotovilo, da ta določila niso v nasprotju z določbami ZVPot. Tožniku je bila kršena njegova pravica do izjave ter ustavna pravica do enakega varstva pravic.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa so določbe Zakona o varstvu potrošnikov(ZVPot). Definicijo nepoštenega pogodbenega pogoja dajeta 23. in 24. člen ZVPot. Pogodbeni pogoj je nepošten, če ima vsebino iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot in če povzroči eno od naslednjih posledic, ki jih opisuje prvi odstavek 24. člena ZVPot: če v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tiste, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ter če nasprotuje načelu poštenja in vestnosti. Sodišče pritrjuje mnenju tožene stranke, da so splošni pogoji za opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev v 1. do 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot določeni alternativno in ne kumulativno. Zato je dovolj, da je izpolnjen eden izmed njih. Prvi odstavek 24. člena ZVPot tako določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj. Sodišče se zato tudi strinja s toženo stranko, da so v danem primeru nepošteni pogodbeni pogoj, določeni v 12. alineji tretjega odstavka ter v 18. alineji tretjega odstavka 24. člena in 8. alineji tretjega odstavka našteti primeroma. 12. alineja govori o določbi pogodbe, ki od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka je tudi po mnenju sodišča na sporen način obračunavala stroške opomina in s tem izkoristila močnejši položaj podjetja. Glede dela splošnih pogojev, kjer je navedeno, da potnik ne sme terjati znižanja cene ali plačila odškodnine sodnim potem ali drugem potem s pomočjo tretjih oseb in da je potnik razbremenjen teh obvez, v kolikor organizator potovanja potniku ne poda končnega odgovora v roku treh mesecev, sodišče prav tako presoja, da je bila s tem omejena pravica potrošnika do uveljavljanja nepravilno opravljene storitve po 38. in 39. člena ZVPot. 38. člen ZVPot opredeljuje pravice potrošnika v primeru, če je bila storitev opravljena nepravilno, 39. člen istega zakona pa zavezuje podjetje, da mora najpozneje v roku 8 dni ugoditi potrošnikovi zahtevi, če nepravilnost pri opravljeni storitvi ni sporna. V primeru, če je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa mora podjetje potrošniku odgovoriti na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu. Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, ko ugovarja, da je s spornim pogodbenim pogojem podaljšala rok za odgovor na tri mesece z namenom, da bi eventualno lahko prišlo do zunajsodne poravnave, saj je na ta način omejena pravica potrošnika na podlagi ZVpot pri nepravilno opravljeni storitvi. Tožnik si je v splošnih pogojih z določitvijo pogodbene kazni določil pavšalni znesek nadomestila za morebitno povzročeno škodo, ne da bi bila njena višina konkretno ugotovljena. S tem je tudi po presoji sodišča povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da direktorjeva izjava, ki jo je dal ob priliki inšpekcijskega pregleda in njegova pojasnila nimajo dokazne vrednosti oziroma so te izjave nedovoljene. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v tretjem odstavku 53. člena določa, da lahko stranka, ki ima pooblaščenca, tudi sama daje izjave, organ pa lahko zahteva izjave od nje same (oziroma od njenega zakonitega zastopnika). Prvostopni organ je prepričljivo obrazložil, kako je prišel do svojih ugotovitev, ki temeljijo na listinah, zbranih v postopku in torej ne samo na izjavi direktorja, kot zatrjuje tožeča stranka. Sodišče zavrača tožnikove izjave v smer, da je bilo o navedenem dejanskem stanju že končan upravni postopek. V spisu se nahaja sklep o ustavitvi postopka z dne 15. 2. 2011, iz katerega je razvidno, da je bil izdan na podlagi ugotovitev iz inšpekcijskega pregleda z dne 11. 2. 2011. Prvostopenjski organ v tistem postopku ni ugotovil nepravilnosti v splošnih pogojih poslovanja v tožnikovih katalogih in na njeni spletni strani. Postopek je s sklepom ustavil, saj ni bilo razlogov za njegovo nadaljevanje. Tudi po presoji sodišča sklep o ustavitvi postopka ne pomeni zavrnilne odločbe v postopku in posledično prepoved res iudicata. Sklep o ustavitvi postopka namreč ne ovira uvedbe novega upravnega postopka, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo in na podlagi novih ugotovitev prišlo do zaključka, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Sodišče glede na povedano ugotavlja, da so dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovila oba upravna organa, skladna s podatki spisa. Utemeljen je zato zaključek iz izpodbijane odločbe, da splošni pogoji poslovanja tožeče stranke pri sklepanju turističnih pogodb s potrošniki vsebujejo pogodbene pogoje, ki so do potrošnika nepošteni oziroma pomenijo nepošteno poslovno prakso. Po presoji sodišča je zato tožena stranka, glede na podane dejanske ugotovitve, pravilno uporabila materialno pravo. Sodišče se zato z razlogi, ki jih je navedla v obrazložitvi, strinja in se nanje v izogib ponavljanju v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.